L’ascensore, di Adele Libero

E so’ rimasta dint’all’ascensore,
bloccata io co’ ‘nu bello signore,
ca subbeto è trasuto in imbarazzo
e ‘o naso ll’e s’è fatto paonazzo.
Io cercavo ‘e frase ‘e circostanza,
ca ‘s’usano quanno saje ‘a crianza,
ma cchiù ‘e buongiorno, salve o buonasera
nun sapevo che dicere, jersera.
Ma a un tratto ‘a cabbina s’è smuvuta
e jeva sotto e n’coppo, avveluta,
forze quaccuno ce steva a ce salvà,
ma l’ascensore jeva a ccà e ‘a llà !!
Io e ‘o signore steveme abbracciate,
pecchè ‘a paura c’aveva stregate.
Po’ finalmente fernesce a’ salita
e io “Piacere, songo Margarita”.
Isso surride e se leva ‘o cappiello,
chissà si nasce n’ammore cchiù bello !!